Sagrado / Zagraj

Dušan Jesenšek


Walter Princi



Petek, 3. septembra 2010, ob 20. uri
Park Milleluci – Občina v Zagraju (GO)

»Želeli smo povezati ljudi, ki živijo ob Soči«, je uvodoma dejala režiserka Nadja Velušček v Zagraju, prvi
v nizu srečanj SOČA SOOČA na italijanski strani. »A ne samo ljudi, ki živijo ob njenih bregovih, pač pa
tudi tiste, ki živijo v različnih krajih vzdolž toka. Med snemanjem filma sva se zavedeli, da ima v bistvu
vsaka intervjujana oseba svoj lasten košček Soče, film pa je poskus spraviti skupaj vse te koščke«.
Protagonista zagrajske postaje, ki sta jo pripravila Kinoatelje in občina Zagraj, sta bila Walter Princi,
predstavnik Zavoda za ribištvo Dežele Furlanije Julijske krajine (Ente Tutela Pesca FVG) in Dušan
Jesenšek, predstavnik Ribiške družine iz Tolmina, ki sta se soočala na temo »Zakaj v Soči ni več rib?«

Princi je predstavil dejavnost zavoda, ki si, podobno kot ribiška družina Tolmin, prizadeva za varstvo
ribjih vrst, predvsem soške postrvi. Dejavnost obsega med drugim nadzorovanje pregrad v Stražicah
(»med deli smo našli jamo, kjer je živela riba, ki je tehtala okoli 10-12 kg in je umirala pod rečnim
prehodom) in zavarovanje ribjih iker, kajti zgodilo se je, da so ostale na suhem zaradi nenadnih
sprememb nivoja vode v reki. Poleg teh sprememb so med vzroki propada rečnega ekosistema
tudi umetni bazeni, jezovi: »Tam so razlike v temperaturi in sedimentih, ki vplivajo na naravo reke v
spodnjem delu. Pred tridesetimi leti, ko še ni bilo jeza v Solkanu, je tok Soče v tisti točki bil podoben toku
v Tolminu, z belim prodom, malimi tokovi in ribami. Danes ni več tako.«

Dušan Jesenšek je pojasnil, da je del Soče, ki teče na slovenskem ozemlju do Mosta na Soči skoraj
nedotaknjen in po videzu zelo naraven. »Soča je deblo tega vodnega drevesa, listje zeleni v drobnih
izvirih, studencih in grapah in ta mesta, ki so bila nekoč obljudena, danes zapuščamo. Zaraščajo se
travniki in pašniki, po tej plati se reka zelo spreminja. Vsakdo ve, da sta pašnik in travnik ob reki veliko
bolj produktivna kot gozd, ki reko zapre. Človek je te prostore zapustil, ker niso ekonomsko zanimivi,«
je povedal Jesenšek in dodal, da je to za Sočo manjši problem, večjega predstavlja npr. vnašanje
neavtohtonih vrst v reko. V prejšnjem stoletju se je namreč vnašalo neavtohtono potočno postrv, ki se je
hitro prilagodila in se seveda križala s soško postrvijo.

Kako je treba ukrepati? Je potrebno vzpostaviti nekdanje stanje, odstraniti jezove in umetne bazene?
Jesenšek je skeptičen: »Verjetno si česa takega ne bi niti želeli. Kar lahko naredimo, je to, da
spremenimo naš pristop in omejimo izkoriščanje.« Jesenšek še dodaja, da vedno lahko poiščemo
kompromis, pomembno pri vsem tem pa je, da se ne čutimo lastniki nekega vira, ki imajo pravico do
skrajnega izkoriščanja. O svoji dejavnosti za varstvo avtohtonih ribjih vrst je Jesenšek dejal: »Lahko
bomo govorili o uspehu samo takrat, ko moje delo ne bo več potrebno. Kdaj se bo to zgodilo? To nam
bo povedala reka sama. Kdo ve, morda se bomo čez 20 let spet srečali tukaj in govorili o ukinitvi mojega
dela«.

Princi je podčrtal spremenjen odnos ribiča do narave, ki je bolj spoštljiv in »enakopraven« kot v
preteklosti: »Danes doživljamo odnos s plenom na drugačen, manj mučen način. Emocijo, ki jo občutimo
ob ulovu, poplačamo z osvoboditvijo in z upanjem v ponovno srečanje.« Princi je zaključil večer z željo
za prihodnost: »Rad bi povabil politike, da se začnejo zanimati za alternativne energetske vire: s časom
bi se lahko zgodilo, da bomo 'upokojili' reke«.