Kinoatelje se je na svoji osmi postaji čezmejne okoljske karavane Soča Sooča ustavil
v Kobaridu. Skupaj s Turističnim društvom Kobarid so v prostorih Fundacije Poti
miru pripravili soočenje, na katerem so kot gostje sodelovali Daniel Rojšek, varuh
Soče pri Zavodu RS za varstvo narave, Claudio Meneghetti, ribič in pobudnik
sanacije voda mesta Mantove in domačin Damijan Kracina, multimedijski umetnik
in soustanovitelj Društva za domače raziskave. Pogovor je vodila novinarka Klavdija
Figelj.
Barva Soče je tista njena lastnost, ki večino ljudi presune, je uvodoma povedal Daniel
Rojšek ter pojasnil, da barvo določa več dejavnikov. Že Gregorčič je v pesmi Soči
povedal, da gre za odsev modrega neba, belih gora ter gozdov in drugega zelenega
rastja. Rojšek pravi, da je pomemben tudi kraški značaj Soče, gore so namreč iz
apnenca in dolomita, obe sta beli kamnini (ena magnezijev, druga kalcijev karbonat),
obe se drobita in voda ju razstaplja. Rojšek meni, da pri oblikovanju barve igra zelo
pomembno vlogo prav dolomitna moka. V kraškem podzemlju, na stiku apnenca
in dolomita, se dolomit topi v prah, ki je podoben moki in ko snežnica pobira ta
dolomitni prah, je še povedal Rojšek, takrat ima Soča to znamenito mlečno modro
barvo. Pomemben dejavnik pa je po njegovem mnenju tudi mešanje vode in zraka.
Damijanu Kracini, akademskemu kiparju in multimedijskemu umetniku, je bila
Soča in njena barva ustvarjalni izziv že takoj, ko je vstopil na Akademijo za likovno
umetnost. “Moje prvo vprašanje je bilo, kako narediti kip Soče. Del Soče sem posnel
na video, potem smo ujeli ribo in jo zavarili v železno kocko. To je bil moj prvi kip,”
pravi Kracina. Drugi večji projekt, ki ga je povezal s Sočo, je bil Soški biser, s katerim
je želel izpostaviti problem izkoriščanja Soče v komercialne namene. Ideja je bila
narediti fiktivno firmo in ustrezno oglaševalsko akcijo z jumbo panoji za blagovno
znamko Soški biser, ki se je izkazala za precej odmevno.
Tretje, kar ga je v zvezi s Sočo in okoljem nasploh zanimalo, so ogrožene
vrste. »Dojel sem, da je svet ena celota in da ko ena stvar umre, umre del nas,« je
prepričan Kracina. Na to razmišljanje ga je napeljal primer izumrlega tasmanskega
tigra, pri nas pa je našel vzgib pri proteusu in soški postrvi. Posnel je intervju s soško
postrvijo, nemi film, pravzaprav prvi film, ki dokumentira pogovor med človekom
in postrvijo. Kracina svari, da smo odgovorni za vsako bitje, za vsako reko in če
uničujemo lokalne posebnosti, je to hkrati izguba za človeštvo.
Na vprašanje pred kom ali čim varuje reko Sočo, je varuh Soče Daniel Rojšek dejal,
da jo varuje pred človekom. Ko je začel delati na Zavodu za varstvo naravne in
kulturne dediščine, je bila še živa zamisel o hidroelektrarni Trebuša, hudi boji za
hidroelektrarne na Soči so tedaj že minili. »Hidroelektrarne so ena najhujših stvari, ki
se lahko zgodijo Soči,« je prepričan.
Sicer pa pretežni del časa varuh Soče porabi za izdajanje mnenj za različna soglasja.
In tu vidi veliko načrtov in dejavnosti, ki so podvržene hitremu zaslužkarstvu. »Iz
načrtov je velikokrat treba črtati velike potratne stavbe, ki nikakor ne sodijo v okolje
ter jih nadomeščati z manjšimi, okolju prijaznimi.« Na tem mestu je pohvalil mlajše
generacije gradbenikov, ki so glede varovanja okolja dobro izučeni. »Prej ali slej, vse
stvari, ki jih človek počne, končajo v reki. Reka je vedno najnižji del pokrajine in voda
vse to odplakne,« je dejal Rojšek.
Claudio Meneghetti prihaja iz Mantove, kjer voda pomeni močvirje in kjer
muharjenje ni vkomponirano v njihovo življenje. »Ko sem se torej enkrat odločil, da
bo muharil, se je iz nižine začel premikati proti goram. In tam našel raj,« tako pravi
ribič, ki se je pred tridesetimi leti zaljubil v te kraje.
Meneghetti prihaja z izkušnjo naravovarstvenika Mantove in se sprašuje, zakaj ta
del Soče ne bi bil pod varstvom Unesca. Mantova je namreč pred dvema letoma bila
uvrščena na seznam Unescove dediščine in tako pridobila pozornost sveta. Glede
varovanja okolja Meneghetti opozarja na vlogo politike, znotraj katere naj bi delovali
ki naj bi jo kot demokratični državljani izkoristili v svojo dobrobit.
Rojšek na to pripomne, da so se v osemdesetih letih s strokovnjaki Unesca že
pogovarjali o tem, a so slednji bili v dvomih, kajti naša okoljska zavest še ni bila na
primerni ravni. »Če sedaj gledam, kaj vse prihaja na seznam svetovne dediščine, bi
lahko našli razloge za to. Da, to bi bila zanimiva pobuda. Po mojem osebnem mnenju
bi si Soča to zaslužila,« je prepričan Daniel Rojšek.
Claudio Meneghetti je podal primer Mantove, kjer si prizadevajo za ohranitev čiste
vode in sploh vodnega mesta. Primer obsega tri jezera, voda prihaja iz gardskega
jezera. Onesnaževalcev je več: 15 milijonov turistov na Gardi, pred Mantovo so
farme s 15 milijoni prašičev, potem so še ljudje, krave, zajci, kure, pa kemična
industrija in rafinerija tik pred mestom. Meneghetti meni, da je Mantovi v trenutku
globalizacije, ko velike tovarne odhajajo, ekonomski prostor pa se zmanjšuje, treba
vrniti čista jezera. To naj bi bilo sedaj nekaj gospodarsko zelo pomembnega. Kako
delovati? Sami so se aktivirali, sprožili problem vzreje prašičev, dali so pobudo,
da se odplake iz čistilne naprave niso stekale v reko, organizirali konference itd.
ter nekaj dosegli. Apelirali so na politiko, ki njihovim pobudam ne more reči ne.
V njihova prizadevanja so vpletli tudi ekonomske elite, ki se na svoj način trudijo
prilagoditi proizvodne sisteme novim razmeram. “Odločitev je namreč samo ena: ali
si prizadevati za kvaliteto prostora ali se izključiti iz globalnega trga globalizacije.”
