Kanal

V soboto, 19. junija se je v dvorani v Desklah ustavila tretja etapa čezmejne okoljske karavane Soča sooča, ki sta jo skupaj pripravila Kinoatelje in Prosvetno društvo Soča Kanal. Gosta soočenja sta bila Anton Komat, ekolog, neodvisni raziskovalec in publicist, agens movens vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let in Vasja Badalič, doktor filozofije, novinar, Novogoričan. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Za 100 evrov na mesec, ki obravnava novi proletariat tretjega sveta in delovne razmere, ki jih je na lastne oči videl v Srednji Ameriki in Aziji. Knjiga je doživela velik odmev, saj gre za aktualne in ključne teme globalnega proizvodnega sistema, od katerega nam pogosto ostajajo le kupi smeti. Na Soočenje so bili vabljeni tudi predstavniki Salonita Anhovo, še vedno ene večjih industrij ob reki Soči, vendar se srečanja niso udeležili.

Ekonomija-ekologija
»Ekologija je veda o našem domu, ekonomija pa veda o gospodarjenju v domu. Sodobna civilizacija je prišla v shizofreno stanje, pogosto se dogaja paradoks, da dom nerazumno uničujemo. Kot človeštvo delamo stvari, ki jih kot posamezniki nikoli ne bi,« trdi Anton Komat in pojasni, da ima v mislih sistem neomejene rasti, ki na omejenem svetu enostavno ne more delovati. Gre za roparsko ekonomijo v rokah nekaj odstotkov ljudi. »Neomejeno rast ima le rakavo tkivo, za katero pa vemo, kako se konča; najprej ubije gostitelja in potem še sebe,« pravi Komat. Kot možno rešitev navaja model stacionarne ali nulte rasti, ki upošteva, da uporabimo toliko virov, kolikor jih lahko recikliramo oziroma kolikor jih narava obnovi.

Glede neomejene rasti dr. Vasja Badalič pravi, da obstaja točka, kjer se stvari ustavijo, imenuje ga eksistenčno dno. Začelo se je, ko so ameriške in evropske korporacije preselile svojo proizvodnjo v tretji svet in pričele poganjati to neomejeno rast z delom ljudi, ki garajo več kot deset ur na dan za minimalna plačila (za enomesečno delo od 50 do 150 evrov), brez socialnih in drugih pravic. Tudi slovenski delavci morajo vsak dan poslušati te grožnje. Iz dneva v dan se standardi nižajo, bližamo se eksistenčnemu dnu. Problem je v tem, da kar se dogaja v tretjem svetu, je postal idealni model, kateremu vsi sledijo. In temu se je potrebno upreti, čeprav bo težko, kajti celoten kapital in politična volja je na strani korporacij.

Kapital v vseh porah našega življenja, tudi pri vodi in hrani

Danes je hrana artikel na trgu, vso prehransko verigo diktira trgovec po načelu mini-maks (kmetu minimalno, da bo trgovec iztržil maksimalno); prva žrtev je torej kmet, druga žrtev pa kupec, ki plačuje najvišjo ceno za poceni hrano, kajti najcenejša hrana je največji strup, največji koncentrat, ki nosi bolezen. Končno, po velikih bitkah, so v Sloveniji ustanovili Agencijo za zdravo hrano, kajti na trgu prehrane so se znašli tudi otroci. Hrana pa ni le tržni produkt, ampak nosi s sabo zdravje. Podobno Anton Komat razmišlja o zdravstvenem sistemu, ki je pod nadzorom farmacevtske industrije. Zato si izmišljajo vedno nove bolezni. In podobno se dogaja z vodo; državi je v interesu, da se voda prodaja v plastenkah, medtem ko je za človeka, okolje in za vodne vire najbolje, da pijemo vodo iz pipe.

Komat meni, da kot posamezniki pri temu nismo nemočni, računa na ozaveščenega posameznika, ki ne verjame potegavščinam v reklamah in ne podlega potrošniški logiki. Meni, da ljudje za preživetje potrebujemo zelo malo, kupovati bi morali le kvalitetne izdelke. Danes v svetu prevladuje poplava cenene krame, kopičijo se gore odpadkov. »Če bomo kupovali predmete s Kitajske, bomo podpirali sistem, ki delavce plača s pestjo riža.«
Komat v zvezi s hrano promovira lokalni trg, kajti dve tretjimi sadja in zelenjave uvažamo in če se globalni prehranski trg sesuje, bodo čez noč v trgovinah prazne police. Vsako mesto naj ima zato tržnico s svojim sadjem in zelenjavo, svetuje Komat.

Onesnaženost slovenskih rek

Po najbolj blagih podatkih, torej podatkih kmetijskega ministrstva, glavnega krivca za onesnaženje podtalnice, je četrtina vodnih virov podtalnice prekomerno onesnaženih, četrtina jih je še odlične kakovosti, polovica pa na meji, poroča Komat. Vodna varnost pa se ne meri samo po kemičnem onesnaževanju, pač pa tudi po stanju zalog podtalnice, kjer so bile v zadnjih petnajstih letih storjene katastrofalne napake. Avtoceste, parkirne in druge cone so gradili tako, da meteorna voda ne odteka v podtalnico, pač pa je kanalizirana ven iz pokrajine v prvi bližnji vodotok. To je negativna vodna bilanca, ki ruši vodni sistem.

Neumnosti z regulacijami rek so uničile preko 60 odstorkov rek – Vipava je dobesedno uničena. Nastajajo poplave in suše. Morali bi, tako kot delajo Nemci, Švicarji in Avstrijci, rekam vrniti loke, poplavne gozde, rečne rokave itd, ker le ti zadržujejo vodo. Najbolj kritično je Prekmurje, ki so pokrajino 50 let izsuševali, sedaj pa jo bodo namakali.

Soška doline – raj na zemlji?

»Preseneča me, da je tu veliko bolnikov z rakom, nihče pa ne gre v raziskavo, da bi vedeli, odkod izvira,« meni Komat.

O Salonitu pa, ki je do zadnjega obljubljal, da se bo udeležil tega soočenja, a se je tik pred soočenjem umaknil, meni, da je to tipično vedenje ignorantov.

O našem slepem zaupanju inšpekcijam in drugim institucijam, ki naj bi spremljale in merile izpuste strupenih snovi v okolje pa njegove izkušnje iz drugih slovenskih krajev pravijo, da so meritve velikokrat izvedene tako, da ne najdejo sporne snovi; da se dogajajo težke manipulacije in da je velikokrat nepoštena celo inšpekcija.