Kobarid 17.9.

Kinoatelje se je na svoji osmi postaji čezmejne okoljske karavane Soča Sooča ustavil
v Kobaridu. Skupaj s Turističnim društvom Kobarid so v prostorih Fundacije Poti
miru pripravili soočenje, na katerem so kot gostje sodelovali Daniel Rojšek, varuh
Soče pri Zavodu RS za varstvo narave, Claudio Meneghetti, ribič in pobudnik
sanacije voda mesta Mantove in domačin Damijan Kracina, multimedijski umetnik
in soustanovitelj Društva za domače raziskave. Pogovor je vodila novinarka Klavdija
Figelj.

Barva Soče je tista njena lastnost, ki večino ljudi presune, je uvodoma povedal Daniel
Rojšek ter pojasnil, da barvo določa več dejavnikov. Že Gregorčič je v pesmi Soči
povedal, da gre za odsev modrega neba, belih gora ter gozdov in drugega zelenega
rastja. Rojšek pravi, da je pomemben tudi kraški značaj Soče, gore so namreč iz
apnenca in dolomita, obe sta beli kamnini (ena magnezijev, druga kalcijev karbonat),
obe se drobita in voda ju razstaplja. Rojšek meni, da pri oblikovanju barve igra zelo
pomembno vlogo prav dolomitna moka. V kraškem podzemlju, na stiku apnenca
in dolomita, se dolomit topi v prah, ki je podoben moki in ko snežnica pobira ta
dolomitni prah, je še povedal Rojšek, takrat ima Soča to znamenito mlečno modro
barvo. Pomemben dejavnik pa je po njegovem mnenju tudi mešanje vode in zraka.

Damijanu Kracini, akademskemu kiparju in multimedijskemu umetniku, je bila
Soča in njena barva ustvarjalni izziv že takoj, ko je vstopil na Akademijo za likovno
umetnost. “Moje prvo vprašanje je bilo, kako narediti kip Soče. Del Soče sem posnel
na video, potem smo ujeli ribo in jo zavarili v železno kocko. To je bil moj prvi kip,”
pravi Kracina. Drugi večji projekt, ki ga je povezal s Sočo, je bil Soški biser, s katerim
je želel izpostaviti problem izkoriščanja Soče v komercialne namene. Ideja je bila
narediti fiktivno firmo in ustrezno oglaševalsko akcijo z jumbo panoji za blagovno
znamko Soški biser, ki se je izkazala za precej odmevno.
Tretje, kar ga je v zvezi s Sočo in okoljem nasploh zanimalo, so ogrožene
vrste. »Dojel sem, da je svet ena celota in da ko ena stvar umre, umre del nas,« je
prepričan Kracina. Na to razmišljanje ga je napeljal primer izumrlega tasmanskega
tigra, pri nas pa je našel vzgib pri proteusu in soški postrvi. Posnel je intervju s soško
postrvijo, nemi film, pravzaprav prvi film, ki dokumentira pogovor med človekom
in postrvijo. Kracina svari, da smo odgovorni za vsako bitje, za vsako reko in če
uničujemo lokalne posebnosti, je to hkrati izguba za človeštvo.

Na vprašanje pred kom ali čim varuje reko Sočo, je varuh Soče Daniel Rojšek dejal,
da jo varuje pred človekom. Ko je začel delati na Zavodu za varstvo naravne in
kulturne dediščine, je bila še živa zamisel o hidroelektrarni Trebuša, hudi boji za
hidroelektrarne na Soči so tedaj že minili. »Hidroelektrarne so ena najhujših stvari, ki
se lahko zgodijo Soči,« je prepričan.
Sicer pa pretežni del časa varuh Soče porabi za izdajanje mnenj za različna soglasja.
In tu vidi veliko načrtov in dejavnosti, ki so podvržene hitremu zaslužkarstvu. »Iz
načrtov je velikokrat treba črtati velike potratne stavbe, ki nikakor ne sodijo v okolje
ter jih nadomeščati z manjšimi, okolju prijaznimi.« Na tem mestu je pohvalil mlajše
generacije gradbenikov, ki so glede varovanja okolja dobro izučeni. »Prej ali slej, vse
stvari, ki jih človek počne, končajo v reki. Reka je vedno najnižji del pokrajine in voda
vse to odplakne,« je dejal Rojšek.

Claudio Meneghetti prihaja iz Mantove, kjer voda pomeni močvirje in kjer
muharjenje ni vkomponirano v njihovo življenje. »Ko sem se torej enkrat odločil, da

bo muharil, se je iz nižine začel premikati proti goram. In tam našel raj,« tako pravi
ribič, ki se je pred tridesetimi leti zaljubil v te kraje.

Meneghetti prihaja z izkušnjo naravovarstvenika Mantove in se sprašuje, zakaj ta
del Soče ne bi bil pod varstvom Unesca. Mantova je namreč pred dvema letoma bila
uvrščena na seznam Unescove dediščine in tako pridobila pozornost sveta. Glede
varovanja okolja Meneghetti opozarja na vlogo politike, znotraj katere naj bi delovali
ki naj bi jo kot demokratični državljani izkoristili v svojo dobrobit.

Rojšek na to pripomne, da so se v osemdesetih letih s strokovnjaki Unesca že
pogovarjali o tem, a so slednji bili v dvomih, kajti naša okoljska zavest še ni bila na
primerni ravni. »Če sedaj gledam, kaj vse prihaja na seznam svetovne dediščine, bi
lahko našli razloge za to. Da, to bi bila zanimiva pobuda. Po mojem osebnem mnenju
bi si Soča to zaslužila,« je prepričan Daniel Rojšek.

Claudio Meneghetti je podal primer Mantove, kjer si prizadevajo za ohranitev čiste
vode in sploh vodnega mesta. Primer obsega tri jezera, voda prihaja iz gardskega
jezera. Onesnaževalcev je več: 15 milijonov turistov na Gardi, pred Mantovo so
farme s 15 milijoni prašičev, potem so še ljudje, krave, zajci, kure, pa kemična
industrija in rafinerija tik pred mestom. Meneghetti meni, da je Mantovi v trenutku
globalizacije, ko velike tovarne odhajajo, ekonomski prostor pa se zmanjšuje, treba
vrniti čista jezera. To naj bi bilo sedaj nekaj gospodarsko zelo pomembnega. Kako
delovati? Sami so se aktivirali, sprožili problem vzreje prašičev, dali so pobudo,
da se odplake iz čistilne naprave niso stekale v reko, organizirali konference itd.
ter nekaj dosegli. Apelirali so na politiko, ki njihovim pobudam ne more reči ne.
V njihova prizadevanja so vpletli tudi ekonomske elite, ki se na svoj način trudijo
prilagoditi proizvodne sisteme novim razmeram. “Odločitev je namreč samo ena: ali
si prizadevati za kvaliteto prostora ali se izključiti iz globalnega trga globalizacije.”

Turriaco / Turjak

Torek, 7. septembra 2010, ob 20. uri,
trg Svobode, Turjak (GO)

Občutljivost voda, izkoriščanje in varstvo Soče: to je bila osrednja tema srečanja, ki se je odvijalo v
torek, 7. septembra v Turjaku, peti postaji okoljske karvane Soča sooča, ki je že obiskala Solkan,
Tolmin, Kanal in Trento. Protagonista srečanja, ki se je odvijalo na italijanski strani goriškega območja,
sta bila univerzitetna profesorja Bruno della Vedova, direktor podiplomskega študijskega programa
Karakterizacija in trajnostno izkoriščanje virov okolja na Univerzi v Trstu in Mladen Franko, direktor
podiplomskega študijskega programa Znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici. Razpravo je uvedla
pokrajinska odbornica za okolje Mara Černic, ki je predstavila posodobitev infrastruktur za odpadne
vode s strani AATO (Ustanova za optimalni teritorialni prostor). Gre za triletni projekt (proračun 150
milijonov evrov), pri katerem sodelujejo Občine in Pokrajina. Soočenje je vodil Aleš Doktorič, predsednik
Kinoateljeja.

Profesor Della Vedova je uvodoma opisal reko kot zedinjevalni element, bodisi z družbenega kot iz
ekonomskega vidika. »Danes smo manj odvisni od reke kot nekoč, smo pa vendarle nanjo vezani in
ne smemo prezreti te vezi, sicer bomo to drago plačali.« Profesor je nato prešel na definicijo trajnosti
kot »sposobnost, da ne poslabšamo kakovosti vira glede na njegov naravni nivo«. Della Vedova je
nadalje pojasnil, da sta kakovost in količina povezani, saj je vrednost vode povezana z njenim pretokom.
Študije na to temo so privedle do ideje o »najmanjšem življenjskem pretoku«, t.j. pretoku, ki je nujen za
trajnostno razredčenje odlaganega materiala.

Za katere vrste materiala gre? Na to vprašanje je s krajšo zgodovinsko digresijo odgovoril profesor
Franko. »Ko sem začel študirati na inštitutu Jožef Štefan, sem z veseljem izvedel, da so na inštitutu
razvijali projekt za ustanovitev centra za monitoring Soče«, je povedal profesor. Takrat so zaradi
prisotnosti struktur kot so idrijski rudnik ali rudnik na Beli peči študije bile usmerjene predvsem k analizi
vnašanja težkih kovin, danes pa se raziskave posvečajo mikrobiologiji in farmacevtiki. Poleg tega sta
pomembna še dva faktorja onesnaževanja. Prvi je rast turistične industrije; drugi faktor je povezan
s kmetijskim izkoriščanjem: čeprav se zloglasni DDT ne uporablja več od šestdesetih let prejšnjega
stoletja, se danes uporabljajo bolj toksični pesticidi, ki pa se lažje odvajajo.

V stalnem iskanju ravnovesja med izkoriščanjem in varstvom naravnih virov je Della Vedova spregovoril
o optimizaciji, t.j. o zavesti, da je treba imeti »smisel za mero, na vseh nivojih«. Meri oz. meritvam je
posvečen tudi podiplomski študij Karakterizacija in trajnostno koriščenje virov teritorija. V parku v Turjaku
so študenti izvrtali štiri 50 metrov globoke jaške za analiziranje vode na občutljivi točki, kjer se stikata Ter
in Soča. Ob koncu projekta bo delo in naprave prevzela deželna agencija za varstvo okolja ARPA.

Sagrado / Zagraj

Dušan Jesenšek


Walter Princi



Petek, 3. septembra 2010, ob 20. uri
Park Milleluci – Občina v Zagraju (GO)

»Želeli smo povezati ljudi, ki živijo ob Soči«, je uvodoma dejala režiserka Nadja Velušček v Zagraju, prvi
v nizu srečanj SOČA SOOČA na italijanski strani. »A ne samo ljudi, ki živijo ob njenih bregovih, pač pa
tudi tiste, ki živijo v različnih krajih vzdolž toka. Med snemanjem filma sva se zavedeli, da ima v bistvu
vsaka intervjujana oseba svoj lasten košček Soče, film pa je poskus spraviti skupaj vse te koščke«.
Protagonista zagrajske postaje, ki sta jo pripravila Kinoatelje in občina Zagraj, sta bila Walter Princi,
predstavnik Zavoda za ribištvo Dežele Furlanije Julijske krajine (Ente Tutela Pesca FVG) in Dušan
Jesenšek, predstavnik Ribiške družine iz Tolmina, ki sta se soočala na temo »Zakaj v Soči ni več rib?«

Princi je predstavil dejavnost zavoda, ki si, podobno kot ribiška družina Tolmin, prizadeva za varstvo
ribjih vrst, predvsem soške postrvi. Dejavnost obsega med drugim nadzorovanje pregrad v Stražicah
(»med deli smo našli jamo, kjer je živela riba, ki je tehtala okoli 10-12 kg in je umirala pod rečnim
prehodom) in zavarovanje ribjih iker, kajti zgodilo se je, da so ostale na suhem zaradi nenadnih
sprememb nivoja vode v reki. Poleg teh sprememb so med vzroki propada rečnega ekosistema
tudi umetni bazeni, jezovi: »Tam so razlike v temperaturi in sedimentih, ki vplivajo na naravo reke v
spodnjem delu. Pred tridesetimi leti, ko še ni bilo jeza v Solkanu, je tok Soče v tisti točki bil podoben toku
v Tolminu, z belim prodom, malimi tokovi in ribami. Danes ni več tako.«

Dušan Jesenšek je pojasnil, da je del Soče, ki teče na slovenskem ozemlju do Mosta na Soči skoraj
nedotaknjen in po videzu zelo naraven. »Soča je deblo tega vodnega drevesa, listje zeleni v drobnih
izvirih, studencih in grapah in ta mesta, ki so bila nekoč obljudena, danes zapuščamo. Zaraščajo se
travniki in pašniki, po tej plati se reka zelo spreminja. Vsakdo ve, da sta pašnik in travnik ob reki veliko
bolj produktivna kot gozd, ki reko zapre. Človek je te prostore zapustil, ker niso ekonomsko zanimivi,«
je povedal Jesenšek in dodal, da je to za Sočo manjši problem, večjega predstavlja npr. vnašanje
neavtohtonih vrst v reko. V prejšnjem stoletju se je namreč vnašalo neavtohtono potočno postrv, ki se je
hitro prilagodila in se seveda križala s soško postrvijo.

Kako je treba ukrepati? Je potrebno vzpostaviti nekdanje stanje, odstraniti jezove in umetne bazene?
Jesenšek je skeptičen: »Verjetno si česa takega ne bi niti želeli. Kar lahko naredimo, je to, da
spremenimo naš pristop in omejimo izkoriščanje.« Jesenšek še dodaja, da vedno lahko poiščemo
kompromis, pomembno pri vsem tem pa je, da se ne čutimo lastniki nekega vira, ki imajo pravico do
skrajnega izkoriščanja. O svoji dejavnosti za varstvo avtohtonih ribjih vrst je Jesenšek dejal: »Lahko
bomo govorili o uspehu samo takrat, ko moje delo ne bo več potrebno. Kdaj se bo to zgodilo? To nam
bo povedala reka sama. Kdo ve, morda se bomo čez 20 let spet srečali tukaj in govorili o ukinitvi mojega
dela«.

Princi je podčrtal spremenjen odnos ribiča do narave, ki je bolj spoštljiv in »enakopraven« kot v
preteklosti: »Danes doživljamo odnos s plenom na drugačen, manj mučen način. Emocijo, ki jo občutimo
ob ulovu, poplačamo z osvoboditvijo in z upanjem v ponovno srečanje.« Princi je zaključil večer z željo
za prihodnost: »Rad bi povabil politike, da se začnejo zanimati za alternativne energetske vire: s časom
bi se lahko zgodilo, da bomo 'upokojili' reke«.

Trenta

Četrta postaja čezmejne okoljske karavane Soča sooča/A Fronte dell' Isonzo je bila Trenta. Pripravila sta jo Kinoatelje in Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka »Dom Trenta«, 20. avgusta. Gostje pogovora so bili dr. Lučka Kajfež Bogataj, mednarodno priznana strokovnjakinja za podnebne spremembe, sodobitnica Nobelove nagrade za mir kot članica IPCC (Medvladnega odbora za podnebne spremembe), Boris Kolar, biolog in pisatelj in Andrej Zdravič, filmski in zvočni ustvarjalec, avtor filma o reki Soči V steklu reke (1997), za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Boris Kolar, lanski nominiranec za literarno nagrado Kresnik, je v kontekstu Soče odigral pomembno vlogo, saj je leta 1980, ob novici o novi predvideni zmagi nad naravo, ki bi jo predstavljal 60 m visok jez in hidroelektrarna v zgornjem toku Soče, furiozno organiziral prvi upor proti tovrstnim nesmiselnim posegom. Rezultat tega je bil, da je meja Nacionalnega parka sedaj nižje kot je bila tedaj. »In ideja o elektrarni pri Kobaridu z akumulacijskim jezerom, ki bi segalo do Bovca, je danes le še zabaven spomin,« razmišlja Kolar in sklene: »K sreči danes takih razmišljanj ni več.«

Je pa Boris Kolar, sicer Mariborčan, tudi avtor zamisli za film Smaragdna reka (1997). »V nekem trenutku mojega življenja se je pojavila ta želja. Zaljubil sem se v te kraje, preplaval celo Sočo, se začel potapljati, potem našel ekipo odličnih snemalcev in potem se je zgodba odvila,« iniciacijo za film opiše Boris in doda, da se sicer ni odvila tako, kot si je želel, a to je že druga zgodba.

Andrej Zdravič, avtor filma V steklu reke (1997) in tudi avtor instalacije o reki Soči v muzeju v Trenti, je v dolino Trente iz Ljubljane prihajal na počitnice že v petdesetih letih. »Že kot otrok sem se igral v tolmunih in gledal vrtinčenje peska,« se spominja in doda, da je cela dolina nanj kot otroka delovala kot pravljica. Kasneje so si ob Soči uredili hišo, Zdravičeva družina se je v ta kraj zaljubila, in ko je Andrej pri 21 letih šel na študij v ZDA, je vedel, da se bo vrnil z znanjem in inštrumentarijem. »S tem krajem čutim globinske vezi, vplival je na to, kakšne filme delam v življenju in sploh kako razmišljam.«

Lučka Kajfež Bogataj ob reki Soči pomisli na babico, ki je bila rojena v Čezsoči in dedka, ki je bil iz Serpenice, ko pa jo vprašamo o vodnem bankrotu, ki nam preti, nastopi kot strokovnjakinja za podnebne spremembe. »Težave z vodo lahko pomenijo dvoje: premalo ali pa preveč vode. Če se ta trenutek ozremo po svetu, vidimo več deset milijonov ljudi, ki so brez vode, celo v Rusiji, v Pakistanu so ljudje pod vodo. Podnebne spremembe so kar korenite, poleg tega svetovno prebivalstvo strmo narašča, danes nas je sedem milijard, pitne vode pa je točno toliko kot je je bilo za časa Julija Cezarja, ko je živelo 300 milijonov ljudi.«

Le 15 odstotkov ljudi na svetu ima to, kar imamo mi
O vodi v Sloveniji Kajfež Bogatajeva meni, da Slovenci pozabljamo kako bogati smo, saj imamo reke, ki nas bodo morda čez 20 let rešile. »Naše reke so naš kapital! Kako s tem kapitalom delamo, pa je drugo vprašanje, kajti prav lahko ga uničimo v kratkem času. Le okoli 15 odstotkov ljudi na svetu ima to, kar imamo mi,« je prepričana Lučka Kajfež Bogataj, ki hkrati opozarja, da je naš odnos do rek malomaren. Tu misli na slabo vzdrževanje sistemov, saj je za en liter vode, ki nam priteče skozi pipo, potrebnih 7 litrov, mnogo se torej izgubi med potjo zaradi slabih naprav. Problem vidi tudi v odpadnih vodah, saj jih prečistimo le 20 odstotkov, 80 odstotkov jih gre direktno v reke. Polovica prebivalstva Slovenije menda nima urejene kanalizacije, zato Bogatajeva sklene, da je naša civiliziranost precej relativna.

Glede odnosov z Italijo Kajfež Bogatajeva pove, da smo pri pridruževanju evropski uniji zelo lahkomiselno podpisali dokument, kjer smo zagotovili, da bo količina vode, ki bo iz Slovenije pritekala v Italijo, konstantna. »Nihče ni pomislil na podnebne spremembe ali na to, da bo pretok reke manjši. Sedaj pa Italijani terjajo od nas to količino vode,« je medsosedski problem opisala Kajfež Bogatajeva, predvsem pa želela poudariti, kako pomembno je, da se znamo s sosedi o tem pogovarjati. »Države si delijo reke, delijo si jezera. Do vprašanj, ki se tičejo vode, smo vsi zelo občutljivi, saj človek brez vode zdrži komaj štiri dni. Te 'vojne za vodo' se sprožijo zelo hitro in navadno preden zmanjka vode. Zato se bomo morali naučiti veščin in znanj, kako naj z reko živita dva naroda.«

Na vprašanje, zakaj na bovškem pihajo drugačni vetrovi in se pojavljajo vremenski pojavi, ki jih prej niso poznali, Lučka Kajfež Bogataj pove, da statistika kaže, da je bilo prelomno leto prav 1979/80, kajti od tedaj so se stvari zelo spremenile. Pojavljati so se začele nove živali, rastline so zacvetel prej kot običajno, tiste, ki niso bile navajene mraza, so v 'odhajanju', skratka beležijo se ekstremni dogodki vseh vrst.

Kolar vse to dojema kot dramo osvajanja. »Če si na začetku 20. stoletja odšel v džunglo, tam ni bilo še nikogar pred tabo. Bile so rastline in živali, ki so izumirale, če je bilo treba in niso izumirale, če ni bilo treba. Danes živali izumirajo zato, ker se Kitajcem zdi, da so impotentni. Zato lovijo nosoroge. Povsod po planetu smo začeli delati male svinjarije. Na Aljaski kopati luknje za nafto, v Peruju prekopavati za rudo… Nič ni več svetega! NIč ni več, kar mi danes ne bi vedeli!«

Nič ni več svetega, narava je svetinja
V delih Andreja Zdraviča gledalec vstopa v prostor in čas človeku skritih dimenzij narave. »Zame so reka, gozdovi in sploh narava svetinje; to je svet, ki nas združuje z duhovnostjo, z razumevanjem samega sebe in sveta. Sam sicer prebiram znanstvene članke o vodi, vendar pa, ko začnem snemati, začnem gledati povsem nedolžno, brez predsodkov, brez scenarijev.«

Gre za odnos ljubezni in duhovnosti do narave, ki ga Zdravič goji že zelo dolgo, tako rekoč od otroštva. In skuša biti prevodnik tudi za druge ljudi. »Poslušati reko, kaj mi pove, kaj mi govori. Izvem, da so že kitajski misleci pred 5 tisoč leti govorili o vodi, kot o najvišjem učitelju življenjskih, etičnih načel. Gre za gojenje čudenja. To je moj izziv, s tem se ukvarjam. Drago mi je, če gledalec skozi moj film doživi neko katarzo ali da ga odnese v drugi svet. Sedaj se kaže, da sem začel na dobri poti, kajti danes se z različnimi fenomeni soočimo duhovno in čustveno, emocionalno in intuitivno, ne samo razumsko. Z gojenjem takšnega pogleda pa se spreminja tudi racionalni pogled do okolja! Če enkrat ugotoviš, da je ta reka svetinja, ne boš vrgel plastenke v reko.«

Na vprašanje iz publike, kakšno pot ubrati v turizmu, je Lučka Kajfež Bogataj izpostavila eno od strategij, ki se sedaj tudi v svetu uveljavlja, to je, da tržiš nič! Neokrnjeno naravo, divjino, za katero so nekateri pripravljeni plačati več kot za hotel z desetimi zvezdicami. Zdravič je dodal, naj prodajajo tišino, kajti eden največjih problemov, s katerimi se človek danes sooča, je ropot. In današnji način življenja in trendi, ki nastajajo, kažejo prav v smer aktivnega dopusta, kjer človek končno lahko zadiha svež zrak, posluša reko, je obdan z naravo in ponoči lahko gleda zvezdnato nebo, ki ga ne moti svetloba mestnih luči.

Kanal

V soboto, 19. junija se je v dvorani v Desklah ustavila tretja etapa čezmejne okoljske karavane Soča sooča, ki sta jo skupaj pripravila Kinoatelje in Prosvetno društvo Soča Kanal. Gosta soočenja sta bila Anton Komat, ekolog, neodvisni raziskovalec in publicist, agens movens vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let in Vasja Badalič, doktor filozofije, novinar, Novogoričan. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Za 100 evrov na mesec, ki obravnava novi proletariat tretjega sveta in delovne razmere, ki jih je na lastne oči videl v Srednji Ameriki in Aziji. Knjiga je doživela velik odmev, saj gre za aktualne in ključne teme globalnega proizvodnega sistema, od katerega nam pogosto ostajajo le kupi smeti. Na Soočenje so bili vabljeni tudi predstavniki Salonita Anhovo, še vedno ene večjih industrij ob reki Soči, vendar se srečanja niso udeležili.

Ekonomija-ekologija
»Ekologija je veda o našem domu, ekonomija pa veda o gospodarjenju v domu. Sodobna civilizacija je prišla v shizofreno stanje, pogosto se dogaja paradoks, da dom nerazumno uničujemo. Kot človeštvo delamo stvari, ki jih kot posamezniki nikoli ne bi,« trdi Anton Komat in pojasni, da ima v mislih sistem neomejene rasti, ki na omejenem svetu enostavno ne more delovati. Gre za roparsko ekonomijo v rokah nekaj odstotkov ljudi. »Neomejeno rast ima le rakavo tkivo, za katero pa vemo, kako se konča; najprej ubije gostitelja in potem še sebe,« pravi Komat. Kot možno rešitev navaja model stacionarne ali nulte rasti, ki upošteva, da uporabimo toliko virov, kolikor jih lahko recikliramo oziroma kolikor jih narava obnovi.

Glede neomejene rasti dr. Vasja Badalič pravi, da obstaja točka, kjer se stvari ustavijo, imenuje ga eksistenčno dno. Začelo se je, ko so ameriške in evropske korporacije preselile svojo proizvodnjo v tretji svet in pričele poganjati to neomejeno rast z delom ljudi, ki garajo več kot deset ur na dan za minimalna plačila (za enomesečno delo od 50 do 150 evrov), brez socialnih in drugih pravic. Tudi slovenski delavci morajo vsak dan poslušati te grožnje. Iz dneva v dan se standardi nižajo, bližamo se eksistenčnemu dnu. Problem je v tem, da kar se dogaja v tretjem svetu, je postal idealni model, kateremu vsi sledijo. In temu se je potrebno upreti, čeprav bo težko, kajti celoten kapital in politična volja je na strani korporacij.

Kapital v vseh porah našega življenja, tudi pri vodi in hrani

Danes je hrana artikel na trgu, vso prehransko verigo diktira trgovec po načelu mini-maks (kmetu minimalno, da bo trgovec iztržil maksimalno); prva žrtev je torej kmet, druga žrtev pa kupec, ki plačuje najvišjo ceno za poceni hrano, kajti najcenejša hrana je največji strup, največji koncentrat, ki nosi bolezen. Končno, po velikih bitkah, so v Sloveniji ustanovili Agencijo za zdravo hrano, kajti na trgu prehrane so se znašli tudi otroci. Hrana pa ni le tržni produkt, ampak nosi s sabo zdravje. Podobno Anton Komat razmišlja o zdravstvenem sistemu, ki je pod nadzorom farmacevtske industrije. Zato si izmišljajo vedno nove bolezni. In podobno se dogaja z vodo; državi je v interesu, da se voda prodaja v plastenkah, medtem ko je za človeka, okolje in za vodne vire najbolje, da pijemo vodo iz pipe.

Komat meni, da kot posamezniki pri temu nismo nemočni, računa na ozaveščenega posameznika, ki ne verjame potegavščinam v reklamah in ne podlega potrošniški logiki. Meni, da ljudje za preživetje potrebujemo zelo malo, kupovati bi morali le kvalitetne izdelke. Danes v svetu prevladuje poplava cenene krame, kopičijo se gore odpadkov. »Če bomo kupovali predmete s Kitajske, bomo podpirali sistem, ki delavce plača s pestjo riža.«
Komat v zvezi s hrano promovira lokalni trg, kajti dve tretjimi sadja in zelenjave uvažamo in če se globalni prehranski trg sesuje, bodo čez noč v trgovinah prazne police. Vsako mesto naj ima zato tržnico s svojim sadjem in zelenjavo, svetuje Komat.

Onesnaženost slovenskih rek

Po najbolj blagih podatkih, torej podatkih kmetijskega ministrstva, glavnega krivca za onesnaženje podtalnice, je četrtina vodnih virov podtalnice prekomerno onesnaženih, četrtina jih je še odlične kakovosti, polovica pa na meji, poroča Komat. Vodna varnost pa se ne meri samo po kemičnem onesnaževanju, pač pa tudi po stanju zalog podtalnice, kjer so bile v zadnjih petnajstih letih storjene katastrofalne napake. Avtoceste, parkirne in druge cone so gradili tako, da meteorna voda ne odteka v podtalnico, pač pa je kanalizirana ven iz pokrajine v prvi bližnji vodotok. To je negativna vodna bilanca, ki ruši vodni sistem.

Neumnosti z regulacijami rek so uničile preko 60 odstorkov rek – Vipava je dobesedno uničena. Nastajajo poplave in suše. Morali bi, tako kot delajo Nemci, Švicarji in Avstrijci, rekam vrniti loke, poplavne gozde, rečne rokave itd, ker le ti zadržujejo vodo. Najbolj kritično je Prekmurje, ki so pokrajino 50 let izsuševali, sedaj pa jo bodo namakali.

Soška doline – raj na zemlji?

»Preseneča me, da je tu veliko bolnikov z rakom, nihče pa ne gre v raziskavo, da bi vedeli, odkod izvira,« meni Komat.

O Salonitu pa, ki je do zadnjega obljubljal, da se bo udeležil tega soočenja, a se je tik pred soočenjem umaknil, meni, da je to tipično vedenje ignorantov.

O našem slepem zaupanju inšpekcijam in drugim institucijam, ki naj bi spremljale in merile izpuste strupenih snovi v okolje pa njegove izkušnje iz drugih slovenskih krajev pravijo, da so meritve velikokrat izvedene tako, da ne najdejo sporne snovi; da se dogajajo težke manipulacije in da je velikokrat nepoštena celo inšpekcija.

Tolmin

Druga postaja čezmejne okoljske karavane Soča sooča se je 24. maja ustavila v Tolminu, ob praznovanju občine Tolmin jo je gostila tamkajšnja Zveza kulturnih društev. Gosta pogovora sta bila Tomo Križnar, popotnik in borec za človekove pravice ter Zdravko Duša, domačin, pisec, prevajalec, urednik in scenarist. Pogovor je vodila novinarka Klavdija Figelj.


Tomo Križnar, ki je v Tolmin pripotoval čez idrijske hribe in doline, je že takoj opozoril na naravo, ki da je omamna in ob kateri lahko začutimo svoje poreklo, če se ji le prepustimo. »Jaz mislim, da brez narave nas ni. Današnja civilizacija ubija vse, kar je naravnega, da bi živeli udobneje. Izogibamo se naporom, da bi se vdajali hedonizmu in užitkom, za katere pa vemo, da nas zasužnjujejo kot vse droge.« Pravi, da je potrebno v sebi ohraniti naravno in dodaja, da je reka kot ženska, ki za moškega pomeni vez s samim seboj. »Meni reka pomeni najlepšo lepoto, gledam jo lahko vedno in povsod,« je navdušen Križnar in domačinom pove, da so lahko srečni, ker imajo reko, ob kateri se lahko uležejo na trebuh in jo pijejo, kar naj bi po njegovem mnenju bil velik privilegij, kajti marsikje v svetu tega nimajo in so zato prizadeti, ponekod umirajo, ker nimajo reke.« To ni vaša reka, vi ste njeni skrbniki, zato se morate odgovorno vesti do tega, kar vam je zaupano v varstvo.«

Zdravko Duša se je spominjal otroških dni ob Soči in dejal, da je bila neke vrste iniciacijska reka, kajti ko si prvič lahko šel sam do Soče, si moral imeti kolo, kolo pa si dobil ob določeni starosti. Spominjal se je tudi, kako se je soška pokrajina spreminjala; kako so jo zajezili, da bi pridobivali elektriko ali kako so jo na predelu med Volčami in Tolminom morali »ukrotiti«, da bi so olajšali življenje. Ljudje so vselej jemali Soči, le redko pa so tej pokrajini vračali. Tako je tudi z izkopavanjem gramoza, ki ga novogoriško cestno podjetje prevaža s tovornjaki po soški cesti, ne da bi potem popravilo cesto. Duša opozarja na ravnovesje, ki ga je potrebno vzdrževati, dogajanje pa ves čas spremljati in tehtati.

Svetost vode

Nasprotovati je treba tistim, ki pravijo, da je voda samo voda, meni Križnar. »Vi, zahodnjaki, ste rak planeta,« so mu rekli v Polineziji. »Vi ste peronospora,« so mu rekli v Tibetu. »Vi ste bolezen, ki razžre vse naravno, ne samo drevesa, živali, tudi ljudi pobijete.« In to je res, pravi Križnar, kajti kot opazuje zadnja desetletja, kamorkoli je prišel človek z mezopotamsko kulturno dediščino, je načel okolje. Ker ne vidi, ker je slep, ker percepcija, ki so mu jo priučili, določa izkušnjo. Nebo gledamo po mezopotamskem zodiaku, iste zvezde v drugih kulturah (Maji, Azteki) vidijo čisto drugače kot mi. Križnar poudari, da gre za stvar vzgoje in kulturnega okolja ter da se bomo potemtakem iz te kletke ali Platonove votline težko rešili.

»Vodo se da videti na čisto drugačen način kot jo vidi naša kultura.« Rimljani so imeli drugačen odnos, še v srednjem veku smo bili ljudje povezani z okoljem. Po obdobju racionalizma se do konca ločimo od narave in sedaj smo najbolj ločeni, kljub ekološkim gibanjem, ki pa niso postavljena na duhovno, pač pa bolj na praktično bazo. Zavedamo se, da bomo brez vode pomrli, pravi Križnar, ne vidimo pa, da je to živa stvar, da prežema vse kot bi bila kolektivna podzavest. Vodo lahko častimo kot enega od štirih elementov. Križ, poleg tega da je krščanski simbol, je tudi simbol štirih elementov. In vsi štirje elementi morajo biti sveti in morajo biti zastonj.

Ali se lahko nam zgodi bitka za vodo?

»Oh ja, vojne za vodo so, jaz jih gledam povsod tam, kjer voda izginja zaradi podnebnih sprememb. Vsi vodni viri so pod vojaško kontrolo, tudi naftni in več kot nas bo, bolj bo to nujno,« je povedal Križnar, čeprav upa, da ne bo tako in da si bomo vodo raje delili kot se pobijali zanjo.

Zdravko Duša je spregovoril o velikih političnih, družbenih spremembah, ki so se zgodile in ki jih nihče niti približno ni pričakoval ter o vrednotah, ki se v skladu s tem tudi zelo hitro spreminjajo. Ne vidi pa možnosti, kako bi se dalo ustaviti obstoječi sistem, ki žre vse, kar vidi. Obsodil je »qlandizacijo« slovenske pokrajine. »Če se postavim v leto 1991, ko smo se postavili na nove temelje, ni bilo storjenega nič, kar bi bilo v korist skupnosti, eni novi filozofiji,« je prepričan Duša. Dodal je še, da se boji, če že gremo v smeri polastitve vsega, da bodo naslednji prav vodni viri.
Tudi Križnar je izrazil pesimizem, ki pa se je pri njemu pojavil po 11. septembru. Pred tem se je s potovanj vračal kot optimist in verjel v povezovanje kultur, od 11. septembra dalje pa vidi, kaj je iz človeštva naredil strah.

Ali gremo Slovenci lahko svojo pot?

»Mislim, da je to največji izziv. Izzivati velike, ki so oholi, naduti, ignorantski, je prava pustolovščina, v kateri ti nikoli ni dolgčas,« je prepričan Križnar, ki prav tu vidi mesto Slovenije. Za primerjavo da Novo Zelandijo, zeleno deželo z veliko vode in v sožitju z naravo, kjer so staroselci oplemenitili angleško kulturo. Tudi Slovenija bi morala obuditi predkrščanske animistične osnove, iz katerih smo zrasli, kajti potemtakem človek ne bo mogel zamazati rek in sekati dreves. »Menim, da bi Slovenci morali duhovno voditi Evropo, ne pa de se ji prepustimo.«
Nenazadnje je Levstikov Martin Krpan Brdavsa ukrotil z mehkobo lipe.