Boris Kolar, lanski nominiranec za literarno nagrado Kresnik, je v kontekstu Soče odigral pomembno vlogo, saj je leta 1980, ob novici o novi predvideni zmagi nad naravo, ki bi jo predstavljal 60 m visok jez in hidroelektrarna v zgornjem toku Soče, furiozno organiziral prvi upor proti tovrstnim nesmiselnim posegom. Rezultat tega je bil, da je meja Nacionalnega parka sedaj nižje kot je bila tedaj. »In ideja o elektrarni pri Kobaridu z akumulacijskim jezerom, ki bi segalo do Bovca, je danes le še zabaven spomin,« razmišlja Kolar in sklene: »K sreči danes takih razmišljanj ni več.«
Je pa Boris Kolar, sicer Mariborčan, tudi avtor zamisli za film Smaragdna reka (1997). »V nekem trenutku mojega življenja se je pojavila ta želja. Zaljubil sem se v te kraje, preplaval celo Sočo, se začel potapljati, potem našel ekipo odličnih snemalcev in potem se je zgodba odvila,« iniciacijo za film opiše Boris in doda, da se sicer ni odvila tako, kot si je želel, a to je že druga zgodba.
Andrej Zdravič, avtor filma V steklu reke (1997) in tudi avtor instalacije o reki Soči v muzeju v Trenti, je v dolino Trente iz Ljubljane prihajal na počitnice že v petdesetih letih. »Že kot otrok sem se igral v tolmunih in gledal vrtinčenje peska,« se spominja in doda, da je cela dolina nanj kot otroka delovala kot pravljica. Kasneje so si ob Soči uredili hišo, Zdravičeva družina se je v ta kraj zaljubila, in ko je Andrej pri 21 letih šel na študij v ZDA, je vedel, da se bo vrnil z znanjem in inštrumentarijem. »S tem krajem čutim globinske vezi, vplival je na to, kakšne filme delam v življenju in sploh kako razmišljam.«
Lučka Kajfež Bogataj ob reki Soči pomisli na babico, ki je bila rojena v Čezsoči in dedka, ki je bil iz Serpenice, ko pa jo vprašamo o vodnem bankrotu, ki nam preti, nastopi kot strokovnjakinja za podnebne spremembe. »Težave z vodo lahko pomenijo dvoje: premalo ali pa preveč vode. Če se ta trenutek ozremo po svetu, vidimo več deset milijonov ljudi, ki so brez vode, celo v Rusiji, v Pakistanu so ljudje pod vodo. Podnebne spremembe so kar korenite, poleg tega svetovno prebivalstvo strmo narašča, danes nas je sedem milijard, pitne vode pa je točno toliko kot je je bilo za časa Julija Cezarja, ko je živelo 300 milijonov ljudi.«
Le 15 odstotkov ljudi na svetu ima to, kar imamo mi
O vodi v Sloveniji Kajfež Bogatajeva meni, da Slovenci pozabljamo kako bogati smo, saj imamo reke, ki nas bodo morda čez 20 let rešile. »Naše reke so naš kapital! Kako s tem kapitalom delamo, pa je drugo vprašanje, kajti prav lahko ga uničimo v kratkem času. Le okoli 15 odstotkov ljudi na svetu ima to, kar imamo mi,« je prepričana Lučka Kajfež Bogataj, ki hkrati opozarja, da je naš odnos do rek malomaren. Tu misli na slabo vzdrževanje sistemov, saj je za en liter vode, ki nam priteče skozi pipo, potrebnih 7 litrov, mnogo se torej izgubi med potjo zaradi slabih naprav. Problem vidi tudi v odpadnih vodah, saj jih prečistimo le 20 odstotkov, 80 odstotkov jih gre direktno v reke. Polovica prebivalstva Slovenije menda nima urejene kanalizacije, zato Bogatajeva sklene, da je naša civiliziranost precej relativna.
Glede odnosov z Italijo Kajfež Bogatajeva pove, da smo pri pridruževanju evropski uniji zelo lahkomiselno podpisali dokument, kjer smo zagotovili, da bo količina vode, ki bo iz Slovenije pritekala v Italijo, konstantna. »Nihče ni pomislil na podnebne spremembe ali na to, da bo pretok reke manjši. Sedaj pa Italijani terjajo od nas to količino vode,« je medsosedski problem opisala Kajfež Bogatajeva, predvsem pa želela poudariti, kako pomembno je, da se znamo s sosedi o tem pogovarjati. »Države si delijo reke, delijo si jezera. Do vprašanj, ki se tičejo vode, smo vsi zelo občutljivi, saj človek brez vode zdrži komaj štiri dni. Te 'vojne za vodo' se sprožijo zelo hitro in navadno preden zmanjka vode. Zato se bomo morali naučiti veščin in znanj, kako naj z reko živita dva naroda.«
Na vprašanje, zakaj na bovškem pihajo drugačni vetrovi in se pojavljajo vremenski pojavi, ki jih prej niso poznali, Lučka Kajfež Bogataj pove, da statistika kaže, da je bilo prelomno leto prav 1979/80, kajti od tedaj so se stvari zelo spremenile. Pojavljati so se začele nove živali, rastline so zacvetel prej kot običajno, tiste, ki niso bile navajene mraza, so v 'odhajanju', skratka beležijo se ekstremni dogodki vseh vrst.
Kolar vse to dojema kot dramo osvajanja. »Če si na začetku 20. stoletja odšel v džunglo, tam ni bilo še nikogar pred tabo. Bile so rastline in živali, ki so izumirale, če je bilo treba in niso izumirale, če ni bilo treba. Danes živali izumirajo zato, ker se Kitajcem zdi, da so impotentni. Zato lovijo nosoroge. Povsod po planetu smo začeli delati male svinjarije. Na Aljaski kopati luknje za nafto, v Peruju prekopavati za rudo… Nič ni več svetega! NIč ni več, kar mi danes ne bi vedeli!«
Nič ni več svetega, narava je svetinja
V delih Andreja Zdraviča gledalec vstopa v prostor in čas človeku skritih dimenzij narave. »Zame so reka, gozdovi in sploh narava svetinje; to je svet, ki nas združuje z duhovnostjo, z razumevanjem samega sebe in sveta. Sam sicer prebiram znanstvene članke o vodi, vendar pa, ko začnem snemati, začnem gledati povsem nedolžno, brez predsodkov, brez scenarijev.«
Gre za odnos ljubezni in duhovnosti do narave, ki ga Zdravič goji že zelo dolgo, tako rekoč od otroštva. In skuša biti prevodnik tudi za druge ljudi. »Poslušati reko, kaj mi pove, kaj mi govori. Izvem, da so že kitajski misleci pred 5 tisoč leti govorili o vodi, kot o najvišjem učitelju življenjskih, etičnih načel. Gre za gojenje čudenja. To je moj izziv, s tem se ukvarjam. Drago mi je, če gledalec skozi moj film doživi neko katarzo ali da ga odnese v drugi svet. Sedaj se kaže, da sem začel na dobri poti, kajti danes se z različnimi fenomeni soočimo duhovno in čustveno, emocionalno in intuitivno, ne samo razumsko. Z gojenjem takšnega pogleda pa se spreminja tudi racionalni pogled do okolja! Če enkrat ugotoviš, da je ta reka svetinja, ne boš vrgel plastenke v reko.«
Na vprašanje iz publike, kakšno pot ubrati v turizmu, je Lučka Kajfež Bogataj izpostavila eno od strategij, ki se sedaj tudi v svetu uveljavlja, to je, da tržiš nič! Neokrnjeno naravo, divjino, za katero so nekateri pripravljeni plačati več kot za hotel z desetimi zvezdicami. Zdravič je dodal, naj prodajajo tišino, kajti eden največjih problemov, s katerimi se človek danes sooča, je ropot. In današnji način življenja in trendi, ki nastajajo, kažejo prav v smer aktivnega dopusta, kjer človek končno lahko zadiha svež zrak, posluša reko, je obdan z naravo in ponoči lahko gleda zvezdnato nebo, ki ga ne moti svetloba mestnih luči.
