Četrtek, 28. oktobra 2010, ob 20.30
Konferenčna dvorana občine – Fiumicello (UD)
Na soočenju v Fiumicellu se je pogovor osredotočil na Poplave Soče med naravnimi vzroki in človeškim
vplivom; na hidrogeološko tveganje, zelo perečo tematiko, če pomislimo na posledice, ki jih je imela
poplava Soče konec leta 2009. Razprave sta se udeležila Daniel Rojšek, geograf in varuh Soče pri
Zavodu RS za varstvo narave iz Nove Gorice in Fabrizio Kranitz, geolog in odbornik za okolje na
Občini Turjak. Pogovor je moderiral prof. Aldo Rupel, ki je kot večletni izkušeni kajakaš predstavil tudi
svoj pogled na temo odnosa do reke.
Pogovor je začel Daniel Rojšek, ki posebnost Soče vidi v kontrastu med prvim delom toka v Sloveniji in
drugim delom v Italiji. »V prvih sedemdesetih kilometrih, od izvira do Solkana, je približno 1000 metrov
višinske razlike. Od Solkana naprej je v bistvu sama ravnina. V vrhnjem delu toka je zemlja apnenčasta,
nasprotno kot v zadnjem delu. Upoštevati je treba tudi stik med ciklonom iz Ligurijskega morja in iz
Severnega Jadrana.« Vsi ti elementi, je povedal Daniel Rojšek, povzročijo tako močne padavine,
da poplave reke niso redke. Poleg teh »naravnih« vzrokov je tudi človeški vpliv, denimo prisotnost
hidroelektrarn in jezov. S strukturami, ki so že prisotne na teritoriju, se je treba nekako sprijazniti, kar pa
vzbuja skrb je projekt za izgradnjo nove elektrarne, ki bi zaradi strogih slovenskih zakonov morala stati
blizu potoka Učja, ob mejnem prehodu, ki povezuje Tersko in Soško dolino. To območje pa predstavlja
geološki prelom, kar bi pomenilo veliko tveganje za varnost.
Kranitz se je kritično izrazil o upravljanju sistema jezov: »Na tako prodnatem območju kot je tole, voda
teče pod rečnim koritom. Če zapornice spuščajo malo vode, se v Gorici tok drastično zmanjša, ker
zemlja vpije vodo. Lani okrog Božiča pa so močne padavine in taljenje snega v gorah povzročili takšno
povečanje pretoka, da so v Sloveniji odprli jezove in na območju Gradišča struga ni zdržala, tako da je
prišlo do poplave.« Občine imajo omejeno možnost ukrepanja v takšni situaciji: »Leta 2006 so italijanske
občine, ki ležijo ob Soči, izdale sklep, s katerim so skušale zbrati politične ustanove na različnih nivojih:
državno ustanovo za porečje, deželo in pokrajine. Zahtevale so študijo, ki bi analizirala problematike na
področju od Solkana do izliva in bi nakazala diagnozo oz. prognozo.« Podobno pobudo načrtuje tudi
državna ustanova za porečje, ki v svoj projekt »Laboratorio Isonzo« vključuje tudi Slovenijo. Konkretno
gledano pa je pot še dolga.
Publika je omenila možnost ustanovitve naddržavne ustanove, ki bi koordinirala upravljanje reke, na kar
je odbornik povedal, da je že Osimski sporazum v posebnem poglavju določal vlogo Italije in Slovenije
kar se tiče Soče in je predvideval vrsto jezov, eden izmed katerih naj bi stal tudi v Italiji. Ta projekt, je
zaključila Nadja Velušček, pa se je izkazal za neizvedljivega zaradi nestabilnosti terena, na katerem naj
bi bila struktura zgrajena.
