Tomo Križnar, ki je v Tolmin pripotoval čez idrijske hribe in doline, je že takoj opozoril na naravo, ki da je omamna in ob kateri lahko začutimo svoje poreklo, če se ji le prepustimo. »Jaz mislim, da brez narave nas ni. Današnja civilizacija ubija vse, kar je naravnega, da bi živeli udobneje. Izogibamo se naporom, da bi se vdajali hedonizmu in užitkom, za katere pa vemo, da nas zasužnjujejo kot vse droge.« Pravi, da je potrebno v sebi ohraniti naravno in dodaja, da je reka kot ženska, ki za moškega pomeni vez s samim seboj. »Meni reka pomeni najlepšo lepoto, gledam jo lahko vedno in povsod,« je navdušen Križnar in domačinom pove, da so lahko srečni, ker imajo reko, ob kateri se lahko uležejo na trebuh in jo pijejo, kar naj bi po njegovem mnenju bil velik privilegij, kajti marsikje v svetu tega nimajo in so zato prizadeti, ponekod umirajo, ker nimajo reke.« To ni vaša reka, vi ste njeni skrbniki, zato se morate odgovorno vesti do tega, kar vam je zaupano v varstvo.«
Zdravko Duša se je spominjal otroških dni ob Soči in dejal, da je bila neke vrste iniciacijska reka, kajti ko si prvič lahko šel sam do Soče, si moral imeti kolo, kolo pa si dobil ob določeni starosti. Spominjal se je tudi, kako se je soška pokrajina spreminjala; kako so jo zajezili, da bi pridobivali elektriko ali kako so jo na predelu med Volčami in Tolminom morali »ukrotiti«, da bi so olajšali življenje. Ljudje so vselej jemali Soči, le redko pa so tej pokrajini vračali. Tako je tudi z izkopavanjem gramoza, ki ga novogoriško cestno podjetje prevaža s tovornjaki po soški cesti, ne da bi potem popravilo cesto. Duša opozarja na ravnovesje, ki ga je potrebno vzdrževati, dogajanje pa ves čas spremljati in tehtati.
Svetost vode
Nasprotovati je treba tistim, ki pravijo, da je voda samo voda, meni Križnar. »Vi, zahodnjaki, ste rak planeta,« so mu rekli v Polineziji. »Vi ste peronospora,« so mu rekli v Tibetu. »Vi ste bolezen, ki razžre vse naravno, ne samo drevesa, živali, tudi ljudi pobijete.« In to je res, pravi Križnar, kajti kot opazuje zadnja desetletja, kamorkoli je prišel človek z mezopotamsko kulturno dediščino, je načel okolje. Ker ne vidi, ker je slep, ker percepcija, ki so mu jo priučili, določa izkušnjo. Nebo gledamo po mezopotamskem zodiaku, iste zvezde v drugih kulturah (Maji, Azteki) vidijo čisto drugače kot mi. Križnar poudari, da gre za stvar vzgoje in kulturnega okolja ter da se bomo potemtakem iz te kletke ali Platonove votline težko rešili.
»Vodo se da videti na čisto drugačen način kot jo vidi naša kultura.« Rimljani so imeli drugačen odnos, še v srednjem veku smo bili ljudje povezani z okoljem. Po obdobju racionalizma se do konca ločimo od narave in sedaj smo najbolj ločeni, kljub ekološkim gibanjem, ki pa niso postavljena na duhovno, pač pa bolj na praktično bazo. Zavedamo se, da bomo brez vode pomrli, pravi Križnar, ne vidimo pa, da je to živa stvar, da prežema vse kot bi bila kolektivna podzavest. Vodo lahko častimo kot enega od štirih elementov. Križ, poleg tega da je krščanski simbol, je tudi simbol štirih elementov. In vsi štirje elementi morajo biti sveti in morajo biti zastonj.
Ali se lahko nam zgodi bitka za vodo?
»Oh ja, vojne za vodo so, jaz jih gledam povsod tam, kjer voda izginja zaradi podnebnih sprememb. Vsi vodni viri so pod vojaško kontrolo, tudi naftni in več kot nas bo, bolj bo to nujno,« je povedal Križnar, čeprav upa, da ne bo tako in da si bomo vodo raje delili kot se pobijali zanjo.
Zdravko Duša je spregovoril o velikih političnih, družbenih spremembah, ki so se zgodile in ki jih nihče niti približno ni pričakoval ter o vrednotah, ki se v skladu s tem tudi zelo hitro spreminjajo. Ne vidi pa možnosti, kako bi se dalo ustaviti obstoječi sistem, ki žre vse, kar vidi. Obsodil je »qlandizacijo« slovenske pokrajine. »Če se postavim v leto 1991, ko smo se postavili na nove temelje, ni bilo storjenega nič, kar bi bilo v korist skupnosti, eni novi filozofiji,« je prepričan Duša. Dodal je še, da se boji, če že gremo v smeri polastitve vsega, da bodo naslednji prav vodni viri.
Tudi Križnar je izrazil pesimizem, ki pa se je pri njemu pojavil po 11. septembru. Pred tem se je s potovanj vračal kot optimist in verjel v povezovanje kultur, od 11. septembra dalje pa vidi, kaj je iz človeštva naredil strah.
Ali gremo Slovenci lahko svojo pot?
»Mislim, da je to največji izziv. Izzivati velike, ki so oholi, naduti, ignorantski, je prava pustolovščina, v kateri ti nikoli ni dolgčas,« je prepričan Križnar, ki prav tu vidi mesto Slovenije. Za primerjavo da Novo Zelandijo, zeleno deželo z veliko vode in v sožitju z naravo, kjer so staroselci oplemenitili angleško kulturo. Tudi Slovenija bi morala obuditi predkrščanske animistične osnove, iz katerih smo zrasli, kajti potemtakem človek ne bo mogel zamazati rek in sekati dreves. »Menim, da bi Slovenci morali duhovno voditi Evropo, ne pa de se ji prepustimo.«
Nenazadnje je Levstikov Martin Krpan Brdavsa ukrotil z mehkobo lipe.
